Ne vem, zakaj sem se odločila – precej pozno, po upokojitvi, da bo moj hobi fotografija. Vem le, da mi ni žal, saj skozi fotografiranje gledaš na svet drugače, začutiš mir in sprostitev , ostanejo lepi spomini. Ko sem se včlanila v klub fotografov, mi ni bilo jasno, kako so vselej znali določiti lokacijo, kjer je bila fotografija posneta. Zdaj vem – okolice  ne zaznavaš le mimobežno, ampak se ti vtisne v spomin, marsikatera »slika« pa se ti dobesedno vžge v možgane. Kaj je lepšega kot ujeti trenutek zmagoslavja športnika, ko prečka ciljno črto? Ali trenutek, ko sončni žarki prodirajo skozi brezov gaj in osvetljujejo rdečo jesensko praprot? In dobrega občutka, ko ti po neštetih proženjih uspe ujeti dober »paning«? Naj ta spontana ljubezen do fotografije ostane čimdalje….